Išče se nova uprava Casina Maribor
Večer,Petek, 30. Maj 2003,Pisma
V podjetjih, kjer prične škripati pri financah, so lastniki, zaposleni in javnost pri vodstvu zmeraj deležni določene mere demagogije. Zelo človeško je, da vodilni ne najdejo krivde pri sebi. Igralništvo je dejavnost, ki je pri nas precej prepletena tudi s politiko. V našem primeru utegne biti splet teh nesrečnih okoliščin usoden za devet zaposlenih (domnevamo, da bo najbolj na udaru sindikat igralniških delavcev, saj uprava še vedno grozi z odpusti), mogoče pa tudi za podjetje. Bojimo se, da nas lahko reši samo še bogat ženin, ki bo oženil tudi naše dolgove.
Skočimo malo nazaj v zgodovino in poglejmo rezultate trenutne uprave. Od leta 1989 do konca 1997 je bila igralnica v lasti podjetja Pohorje. V letu 1998 je Casino Maribor kot pravni naslednik Pohorja (Terme so se izločile iz podjetja) postal delniška družba, njegov edini ustanovitelj pa država. Imenovana je bila začasna dvočlanska uprava, ki je enaka današnji. Prvo leto je v podjetju zapihalo nekaj novega vetra, ki ga je v starem okolju zadnja leta primanjkovalo, in številke so se ustavile na dveh milijonih izgube. Dobili smo tudi izvoljeni svet delavcev in dva predstavnika v nadzornem svetu. Na pomlad naslednjega leta se je potrjevala uprava za naslednji mandat. Na seji sta predstavnika delavcev predlagala zamenjavo uprave in tako tudi glasovala, a sta bila preglasovana. Lastnike so predstavljali predsednik Stanislav Brglez ter Janko Siranko in dr. Rasto Hartman kot člana. Sledilo je maščevanje. Pritiski in poniževanja s premestitvami na delo varnostnika v garaži za člane sveta delavcev so vodili do odstopov, ti pa do prevzema glasovalnega stroja sveta delavcev s strani drugega sindikata v družbi. Ta je potem konec poletja zamenjal delavska predstavnika v nadzornem svetu. Odstavljena nadzornika sta medtem že nabrala za zajetno kartoteko disciplinskih postopkov in ukrepov.
Enako se je godilo predsedniku Sindikata igralniških delavcev Slovenije (Sids), enote Maribor. Na odgovornost so bili klicani tudi zaradi tako malenkostnih spodrsljajev, da se pomembnost, ki jim je bila namenjena, lahko zdi samo smešna in neresna. Ampak uprava se je odločila, da bo pravo uporabljala na način, ki bo rezultate dal takoj. Tako kot jih da pištola. Kot prvi je že jeseni klonil in odpovedal službo predsednik Sidsa, hkrati pa je vložil tožbo. Naslednji je bil eden od odžaganih članov nadzornega sveta, ki je izgubil službo v začetku naslednjega leta, medtem ko je drugi član prevzel izpraznjeno mesto sindikalnega zaupnika in ostal v podjetju. Leto 2000 je potem potekalo mirno, zamrl je svet delavcev, igralnica pa je dosegla približno 40 milijonov dobička.
Leto 2001 je bilo nadvse razburljivo. Pojavil se je namreč Hit, naše največje igralniško podjetje, in želel prodreti tudi na štajerski konec. Hitovci niso želeli vojne in so se v Maribor prihajali pogovarjat o prijateljskem prevzemu. Brez večinskega deleža v njej jih mariborska igralnica sploh ni zanimala. Kaj so ponujali in kaj je mariborska politika skupaj z upravo zavrnila? Hit je ponujal izgradnjo novega igralniško-zabaviščnega kompleksa, ki bi dal delo 150 do 200 ljudem.
Vsi sedanji delavci Casina bi obdržali službe. Igralnica bi ostala v mejah občine Maribor, ta pa bi ohranila svoj lastniški delež v strukturi kapitala. Kazalo je da so stvari dogovorjene, dokler ni prišlo na vrsto vprašanje, kdo bo sedel v organih podjetja in kdo jih bo tja postavil. O tem seveda odloča večinski lastnik, to pa bi bil Hit. Ker je obstoječa uprava imela le slabe reference, se je pričelo lobiranje. Predsednik nadzornega sveta Stanislav Brglez niti ni skrival, za kaj je šlo, a šele potem, ko je že odstopil. Mariborski politiki so pod krinko, da ščitijo interese Maribora, ščitili mariborske stolčke v upravi in nadzornem svetu. Da ne pozabimo, kdo so bili tisti, ki so predstavljali udarno pest uprave v fazi lobiranja. To so bili Stanislav Brglez, predsednik Desusa in nadzornega sveta v Casinu, Andrej Verlič, prvak LDS v Mariboru in rado videni gost v družbi naše uprave, ter Boris Sovič, župan Maribora, ki ga je časnik Finance označil za človeka, ki noče dati Casina. Hitovci so na koncu dobili občutek, da Mariborčani brijejo norca iz njih. Za poobedek se jim je zgodila še simbolika. 14. 12. 2001 so v razširjeni sestavi sestankovali z mariborsko politiko. Vedelo se je, da Hit ocenjuje igralnico na načrtovani lokaciji v Moravcih kot investicijo, ki se ne izplača. In kaj se je še zgodilo na ta dan v decembru? Mariborski Casino je v večernih urah slavnostno odprl igralnico v Moravcih! Slovenija, dežela naključij. Leto 2001 smo končali z okrog 30 milijoni izgube. Uprava še dandanes brije norca iz svojih sodelavcev, ko jim pravi, da je dve leti in pol lobirala za Hit.
Leto 2002 je minilo, kot bi pihnil. Po besedah člana uprave smo nabrali še dodatno izgubo, in to gromozansko. Igralnica v Moravcih, ki je obljubljala 30 delovnih mest, je odpuščala delovno silo. Mize so bile bolj ali manj prazne. Junija je neznanec igralnico celo oropal, kljub vsem kameram in varnostnim ukrepom. Redko viden dogodek. Igralnica ni menjalnica ali bencinska črpalka. Trenutno dajejo Moravci delo šestim delavcem in nekaj študentom. V čem je smisel takega pogona? Vsaj sto slovenskih gostiln ima večji finančni učinek od te igralnice.
Tudi leto 2003 smo začeli z negativnim rezultatom, čaka pa nas še kazenski strel v sodnikovem podaljšku. Na račun podjetja bo sedel naš bivši sodelavec, ki je bil neupravičeno odpuščen leta 1995.
Odpustilo ga je Pohorje, bivša firma, toda delal je v igralnici in od tam je prišel predlog, naj ga disciplinsko preganjajo. Kdo pa je bil tisti, ki je imel najvišjo pozicijo v igralnici v tistem času? To je bil Renato Kovač, takratni direktor Casina in današnji predsednik uprave. Uprava je že v letu 2001 razpolagala z drugostopenjsko odločbo v korist delavca. Lahko bi ga takoj zaposlila in mu izplačala denar, ki mu je pripadal. Tako bi preprečila še večjo škodo, ki je grozila. In za kolikšen znesek gre? Oktobra lani je bila ta številka 35 milijonov. Prav ste prebrali. Letos je še višja. Ta znesek pripada delavcu, nekaj takega pa bodo stali še prispevki državi. Če se malo poigramo s številkami, lahko ugotovimo, da odpust devetih delavcev upravi v enem letu navrže skoraj enak znesek. V prvem letu je plačan delavec in v drugem država. Mi naj torej s svojimi službami plačamo napako nekoga drugega? Naše družine naj krijejo gospodarsko škodo, ki jo je podjetju povzročil egotrip vodilnih? Uprava, ki je trenutno na oblasti - v bistvu pa vodi igralnico že od njenega nastanka - ni prijatelj te igralnice. Pravi prijatelji smo ji mi, ki smo zadnja leta na vse mogoče načine poniževani, diskriminirani in stigmatizirani. Od nas zahtevajo lojalnost vodilni strukturi, medtem ko mi lahko ponudimo samo lojalnost podjetju. Igralnica pomeni takšna, kot je, laboratorij za privilegije peščice ljudi na vrhu piramide, ki jo je večina prisiljena podpirati s svojim slabšim položajem. Imamo "posebno službo za slabo počutje zaposlenih" v osebi glavnega inšpektorja, ki lahko z nekaj potezami delovno mesto spremeni v ponižanje in bolečino. Zato smo prepričani, da bo nadzorni svet Casina ravnal zelo gospodarno, če se bo sedanji upravi zahvalil in poiskal novo. Odhod stare uprave bo hkrati odplaknil množico neupravičenih in krivičnih privilegijev po vertikali navzgor. Potem se lahko pogovarjamo tudi o 50-odstotnih plačah, če lahko to pripomore k rešitvi podjetja.
V imenu skupine podpisanih članov Sindikata igralniških delavcev Slovenije, enote Maribor, predsednik sindikata Davor Rajšp
Zakaj Hitovo znanje ni bilo dobro za Maribor, potem pa je naše lastno znanje povzročilo katastrofalne rezultate
V podjetjih, kjer prične škripati pri financah, so lastniki, zaposleni in javnost pri vodstvu zmeraj deležni določene mere demagogije. Zelo človeško je, da vodilni ne najdejo krivde pri sebi. Igralništvo je dejavnost, ki je pri nas precej prepletena tudi s politiko. V našem primeru utegne biti splet teh nesrečnih okoliščin usoden za devet zaposlenih (domnevamo, da bo najbolj na udaru sindikat igralniških delavcev, saj uprava še vedno grozi z odpusti), mogoče pa tudi za podjetje. Bojimo se, da nas lahko reši samo še bogat ženin, ki bo oženil tudi naše dolgove.
Skočimo malo nazaj v zgodovino in poglejmo rezultate trenutne uprave. Od leta 1989 do konca 1997 je bila igralnica v lasti podjetja Pohorje. V letu 1998 je Casino Maribor kot pravni naslednik Pohorja (Terme so se izločile iz podjetja) postal delniška družba, njegov edini ustanovitelj pa država. Imenovana je bila začasna dvočlanska uprava, ki je enaka današnji. Prvo leto je v podjetju zapihalo nekaj novega vetra, ki ga je v starem okolju zadnja leta primanjkovalo, in številke so se ustavile na dveh milijonih izgube. Dobili smo tudi izvoljeni svet delavcev in dva predstavnika v nadzornem svetu. Na pomlad naslednjega leta se je potrjevala uprava za naslednji mandat. Na seji sta predstavnika delavcev predlagala zamenjavo uprave in tako tudi glasovala, a sta bila preglasovana. Lastnike so predstavljali predsednik Stanislav Brglez ter Janko Siranko in dr. Rasto Hartman kot člana. Sledilo je maščevanje. Pritiski in poniževanja s premestitvami na delo varnostnika v garaži za člane sveta delavcev so vodili do odstopov, ti pa do prevzema glasovalnega stroja sveta delavcev s strani drugega sindikata v družbi. Ta je potem konec poletja zamenjal delavska predstavnika v nadzornem svetu. Odstavljena nadzornika sta medtem že nabrala za zajetno kartoteko disciplinskih postopkov in ukrepov.
Enako se je godilo predsedniku Sindikata igralniških delavcev Slovenije (Sids), enote Maribor. Na odgovornost so bili klicani tudi zaradi tako malenkostnih spodrsljajev, da se pomembnost, ki jim je bila namenjena, lahko zdi samo smešna in neresna. Ampak uprava se je odločila, da bo pravo uporabljala na način, ki bo rezultate dal takoj. Tako kot jih da pištola. Kot prvi je že jeseni klonil in odpovedal službo predsednik Sidsa, hkrati pa je vložil tožbo. Naslednji je bil eden od odžaganih članov nadzornega sveta, ki je izgubil službo v začetku naslednjega leta, medtem ko je drugi član prevzel izpraznjeno mesto sindikalnega zaupnika in ostal v podjetju. Leto 2000 je potem potekalo mirno, zamrl je svet delavcev, igralnica pa je dosegla približno 40 milijonov dobička.
Leto 2001 je bilo nadvse razburljivo. Pojavil se je namreč Hit, naše največje igralniško podjetje, in želel prodreti tudi na štajerski konec. Hitovci niso želeli vojne in so se v Maribor prihajali pogovarjat o prijateljskem prevzemu. Brez večinskega deleža v njej jih mariborska igralnica sploh ni zanimala. Kaj so ponujali in kaj je mariborska politika skupaj z upravo zavrnila? Hit je ponujal izgradnjo novega igralniško-zabaviščnega kompleksa, ki bi dal delo 150 do 200 ljudem.
Vsi sedanji delavci Casina bi obdržali službe. Igralnica bi ostala v mejah občine Maribor, ta pa bi ohranila svoj lastniški delež v strukturi kapitala. Kazalo je da so stvari dogovorjene, dokler ni prišlo na vrsto vprašanje, kdo bo sedel v organih podjetja in kdo jih bo tja postavil. O tem seveda odloča večinski lastnik, to pa bi bil Hit. Ker je obstoječa uprava imela le slabe reference, se je pričelo lobiranje. Predsednik nadzornega sveta Stanislav Brglez niti ni skrival, za kaj je šlo, a šele potem, ko je že odstopil. Mariborski politiki so pod krinko, da ščitijo interese Maribora, ščitili mariborske stolčke v upravi in nadzornem svetu. Da ne pozabimo, kdo so bili tisti, ki so predstavljali udarno pest uprave v fazi lobiranja. To so bili Stanislav Brglez, predsednik Desusa in nadzornega sveta v Casinu, Andrej Verlič, prvak LDS v Mariboru in rado videni gost v družbi naše uprave, ter Boris Sovič, župan Maribora, ki ga je časnik Finance označil za človeka, ki noče dati Casina. Hitovci so na koncu dobili občutek, da Mariborčani brijejo norca iz njih. Za poobedek se jim je zgodila še simbolika. 14. 12. 2001 so v razširjeni sestavi sestankovali z mariborsko politiko. Vedelo se je, da Hit ocenjuje igralnico na načrtovani lokaciji v Moravcih kot investicijo, ki se ne izplača. In kaj se je še zgodilo na ta dan v decembru? Mariborski Casino je v večernih urah slavnostno odprl igralnico v Moravcih! Slovenija, dežela naključij. Leto 2001 smo končali z okrog 30 milijoni izgube. Uprava še dandanes brije norca iz svojih sodelavcev, ko jim pravi, da je dve leti in pol lobirala za Hit.
Leto 2002 je minilo, kot bi pihnil. Po besedah člana uprave smo nabrali še dodatno izgubo, in to gromozansko. Igralnica v Moravcih, ki je obljubljala 30 delovnih mest, je odpuščala delovno silo. Mize so bile bolj ali manj prazne. Junija je neznanec igralnico celo oropal, kljub vsem kameram in varnostnim ukrepom. Redko viden dogodek. Igralnica ni menjalnica ali bencinska črpalka. Trenutno dajejo Moravci delo šestim delavcem in nekaj študentom. V čem je smisel takega pogona? Vsaj sto slovenskih gostiln ima večji finančni učinek od te igralnice.
Tudi leto 2003 smo začeli z negativnim rezultatom, čaka pa nas še kazenski strel v sodnikovem podaljšku. Na račun podjetja bo sedel naš bivši sodelavec, ki je bil neupravičeno odpuščen leta 1995.
Odpustilo ga je Pohorje, bivša firma, toda delal je v igralnici in od tam je prišel predlog, naj ga disciplinsko preganjajo. Kdo pa je bil tisti, ki je imel najvišjo pozicijo v igralnici v tistem času? To je bil Renato Kovač, takratni direktor Casina in današnji predsednik uprave. Uprava je že v letu 2001 razpolagala z drugostopenjsko odločbo v korist delavca. Lahko bi ga takoj zaposlila in mu izplačala denar, ki mu je pripadal. Tako bi preprečila še večjo škodo, ki je grozila. In za kolikšen znesek gre? Oktobra lani je bila ta številka 35 milijonov. Prav ste prebrali. Letos je še višja. Ta znesek pripada delavcu, nekaj takega pa bodo stali še prispevki državi. Če se malo poigramo s številkami, lahko ugotovimo, da odpust devetih delavcev upravi v enem letu navrže skoraj enak znesek. V prvem letu je plačan delavec in v drugem država. Mi naj torej s svojimi službami plačamo napako nekoga drugega? Naše družine naj krijejo gospodarsko škodo, ki jo je podjetju povzročil egotrip vodilnih? Uprava, ki je trenutno na oblasti - v bistvu pa vodi igralnico že od njenega nastanka - ni prijatelj te igralnice. Pravi prijatelji smo ji mi, ki smo zadnja leta na vse mogoče načine poniževani, diskriminirani in stigmatizirani. Od nas zahtevajo lojalnost vodilni strukturi, medtem ko mi lahko ponudimo samo lojalnost podjetju. Igralnica pomeni takšna, kot je, laboratorij za privilegije peščice ljudi na vrhu piramide, ki jo je večina prisiljena podpirati s svojim slabšim položajem. Imamo "posebno službo za slabo počutje zaposlenih" v osebi glavnega inšpektorja, ki lahko z nekaj potezami delovno mesto spremeni v ponižanje in bolečino. Zato smo prepričani, da bo nadzorni svet Casina ravnal zelo gospodarno, če se bo sedanji upravi zahvalil in poiskal novo. Odhod stare uprave bo hkrati odplaknil množico neupravičenih in krivičnih privilegijev po vertikali navzgor. Potem se lahko pogovarjamo tudi o 50-odstotnih plačah, če lahko to pripomore k rešitvi podjetja.
V imenu skupine podpisanih članov Sindikata igralniških delavcev Slovenije, enote Maribor, predsednik sindikata Davor Rajšp
O.marian at 10:52 dop.
