Guruji menedžmenta
VEČER,Torek, 16. September 2003 - Stran: VAŠA MNENJA, ODMEVI
Družinsko podjetje Casino Maribor v bolniško, delavci že pred tem na cesto
Kaj je osnova za povečanje prihodka igralnice? V vseh primerih je to povečanje števila gostov. Zgodi se tudi, da z istim ali celo manjšim obiskom igralniška dejavnost navrže več, kot je navrgla pred letom dni, vendar to ne pomeni nujno, da je podjetje dobro vodeno. Lahko je tudi znak za veliko krizo, ki se preko tega pokazatelja najavlja. Obstajajo raziskave, ki tej tezi pritrjujejo. Rekord v obisku je mariborska igralnica po podatkih UNPISa dosegla v letu 1992, ko je kazino obiskalo 39.341 gostov. Če to število delimo z 362 delovnimi dnevi, dobimo število 109 gostov na večer. Svoje dno je dosegla v letu 1998, pod novo upravo, ko je v igralnico zavilo samo še 18.186 igralcev ali 50 na večer. To leto je kazino zaključil z 2,9 milijona tolarjev (12.120 evrov) izgube. S 56 gosti na večer je leto 1999 prineslo dobiček približno 12 milijonov tolarjev (50.153 evrov). Leto 2000 je bilo na videz zelo uspešno, saj je bilo dobička za 37 milijonov tolarjev (154.638 evrov), v kazino pa je vsak večer vstopilo v povprečju 61 gostov. Omeniti pa velja, da se plače zaposlenih v dveh uspešnih letih kljub inflaciji skoraj niso premaknile navzgor. Trenutno ima igralnica na lokaciji v Mariboru povprečje nekaj čez 60 gostov na večer. Ko temu podatku nasproti postavimo število 57 zaposlenih in dvočlansko upravo, postane bolj razumljivo, zakaj ima podjetje zdaj že tretje leto zaporedoma težave. Podjetje, ki je navznoter organizirano po principu družine, je v decembru leta 2001 odprlo tudi igralnico v Moravcih in s tem povečalo skupni obisk igralnic Casina Maribor. Žal pa investicija kaže znake negativne sinergije. Izguba 31 milijonov tolarjev (129.562 evrov) v Moravcih je po našem mnenju večja, kot je izkazano, saj uprava določene stroške prenaša na matično igralnico v Mariboru, in sicer stroške plač zaposlenih iz mariborske igralnice, ki se dnevno vozijo v Moravce, ter stroške vozila in goriva. Cilj takega početja je najverjetneje pri nadzornikih in lastnikih ustvariti miselnost, da je odločitev za igralnico v Moravcih ekonomsko upravičena. Pravilno vnašanje podatkov skupne izgube mariborskega kazina operaterja sicer ne bi zmanjšalo, bi pa pri nadzornikih in lastnikih ustvarilo drugačen pogled na vso zadevo. Mogoče bi danes Moravci že bili zaprti, skupna izguba bi bila manjša in nadvse verjetno je, da ne bi bilo odpuščanja zaposlenih. Povsem jasno je, da je trenutni, okrog 61-odstotni delež stroškov dela v neto prihodkih preveč za vsako podjetje. Toda v letu 1999 je ta delež znašal celo 65,4 odstotka, leto kasneje pa 57,2 in v obeh letih je bil izkazan dobiček. Zanesljivo prevelik delež stroškov dela za ustvarjanje akumulacije in posodabljanje igralniškega produkta, vendar očitno ni tako vitalnega pomena za držanje podjetja nad vodo. Kot kaže, skupini ljudi, ki je olastninila najpomembnejša delovna mesta v igralnici, niti to slednje ni najbolj pomembno. Uprava kazina je februarja 2002 konspirativno, brez vednosti nadzornega sveta in zaposlenih povišala plače šestim inšpektorjem iger, že tako najbolje plačanim delavcem. Tako je plača inšpektorja iger danes že skoraj dvakrat višja od naslednjega plačilnega razreda, to je vodja mize. In kar je najbolj pomembno - uprava se je za tak korak odločila potem, ko je že bilo jasno, da je v letu 2001 nastala izguba v višini 30 milijonov tolarjev (125.382 evrov). Je bila to nagrada, zahvala podpornikom uprave? Ker je uprava preživela, podjetje pa se je izognilo Hitovemu prevzemu? Če je tako, potem sodi zadeva v delokrog urada za boj proti korupciji. Kakorkoli že, tako se dandanašnji ustvarjajo socialne razlike med kastami tudi v podjetjih, kjer je edini upravitelj država.
Zanimiva je tudi zgodba s stroškom storitev. Mariborski prireditelj posebnih iger na srečo za vsako leto napovedanih 21 odstotkov zadnje čase brez izjeme debelo preseže. Tako je v dveh poslovno uspešnih letih strošek storitev v neto prihodkih znašal 21 in 23 odstotkov, v letu 2001 je zrasel na 31,4, v letu 2002 pa že na skupnih 35,7 odstotka. Ko tega zadnjega razbijamo, ugotovimo, da je lani igralnica v Moravcih od 100 tolarjev (0,41 evro) neto prihodka 51 tolarjev (0,21 evro) namenila storitvam. Letos je že pri 60 tolarjih in vprašanje je, kje se bo ta pot navzgor končala. Če pritrdimo tezi, da je v novo igralnico v začetku treba več vlagati, pa to ne velja za matično v Mariboru. Zakaj je znašal strošek storitev zanjo v letu 2002 skoraj 32 odstotkov? Če bi ostali pri 21, bi to pomenilo skoraj 46 milijonov tolarjev (192.253 evrov) prihranka, to pa je pol izkazane skupne izgube. Vidim torej, da so trije glavni problemi Casina Maribor prevelika razsipnost pri stroških storitev, nezmožnost povečanja obiska v enoti Maribor, predvsem pa družinski način vodenja podjetja. Investicija v Moravce bi bila na kakšni drugi lokaciji z novim objektom nad zemljo verjetno dala čisto druge rezultate. Tako kot kaže trenutno stanje, pa je bila udarec mimo. Treba je namreč tudi upoštevati, da začetnih 14 redno zaposlenih na plačilni listi operative Casina Moravci danes zastopa samo še 6 delavcev, napovedani pa so novi odpusti. Po takem pristopu bo podjetje slej ali prej res našlo optimalno število delavcev, ki bodo pokriti z ustreznim prihodkom igralnice. Za to, da ljudi najprej zaposliš, potem pa jih odpuščaš, ker si se debelo uštel v oceni projekta, ni potrebno veliko znanja. Ko je mariborski kazino operater prihajal v Moravce, je obljubljal povsem nekaj drugega.
Mariborska občina, najpomembnejši lastnik Casina Maribor, je v Slavi Kurtin našla odlično zamenjavo za prejšnjega predstavnika v nadzornem svetu podjetja, ki je delal v interesu osebnih koristi uprave, namesto da bi zastopal mesto. Žal je tam še zmeraj gospod Janko Siranko, ki poskuša relativizirati slabo delo uprave, se počasi transformira v njenega tretjega člana in s tem zlorablja zaupanje, ki mu je dano. Kdo tu koga nadzira, gospod Siranko? Maribor bi moral zavzeti držo popolne javnosti podatkov igralniške dejavnosti v mestu iz naslednjih razlogov:
- lastnik igralnic so občine in država,
- le tako bi zagotovili popolno preglednost nad delom prireditelja in nadzornikov,
- občani bi imeli informacijo o tem, kaj dobijo v zameno za vnos negativnih vplivov dejavnosti na okolje,
- pred vrati je lastninjenje igralnic,
- pred nami so tudi volitve in zelo verjetno je, da bosta oba procesa potekala v smeri dvostranske koristi. Politiki se namreč pred volitvami radi smukajo okrog igralnic, saj v njih vidijo razdeljevalnice zastonj čokoladnih bonbonov. Igralnicam finančne podpore političnim grupacijam pravzaprav sploh ne bi smeli dovoliti, saj pri takih dejanjih prihaja do transferja denarja od velike skupine revnih k mali skupini že bogatih.
S tem ko je mariborska politika zavrnila Hit, smo (so) dosegli, da je uprava Casina rešila svoje stolčke. Kaj smo izgubili? Na prvem mestu nekaj, kar za časnik Večer, ko se je pojavil v igralnici, ni bila novica in se potemtakem niti ni zgodilo. Kolateralna škoda ob finančnem kolapsu Casina Maribor znaša osem izgubljenih delovnih mest, dragi Večer.
Dodatno smo z zavrnitvijo Hita izgubili tudi 150 do 200 novih delovnih mest z dobrimi plačami, ki bi dvignile kupno moč v mestu. V nič je šlo tudi okrog milijon evrov davčnih dajatev, od katerih bi del pristal v kronično bolnem proračunu občine. To so oportunitetni stroški, ki so nastali s tem, ko smo odslovili Hit, in to je treba pripisati mariborski politični eliti. V Mladini je bilo pred leti zapisano, da so se nekoč predstavniki graške filiale globalnega igralca, ki ga danes prepoznamo pod imenom Casinos Austria International, "hodili k nam učit, kako privabiti goste". Natanko tako se glasi del izjave predsednika uprave Casina Maribor v razgovoru za tednik Mladino št. 4/99. Takšna samozavest pred javnostjo je najprej neskromna in drugič napačna ter kratkonoga. Sodi v obdobje, ko so zaradi splošnega nepoznavanja edini razlagalci razmer v igralništvu bili direktorji igralnic. Manjše kot je bilo njihovo kraljestvo, bolj smele izjave so si privoščili. Kar so imeli videti, lahko pri poznavalcu, ki pride iz graške igralnice, povzroči samo strah, da kaj takega ne bi zašlo čez meje današnjega Schengena.
Skupina za pregledno igralništvo, Maribor
Gorazd Bukovec, Dejan Gole, Gorazd Klemenčič, Dejan Milojević, Marjan Ornik
Zanimiva je tudi zgodba s stroškom storitev. Mariborski prireditelj posebnih iger na srečo za vsako leto napovedanih 21 odstotkov zadnje čase brez izjeme debelo preseže. Tako je v dveh poslovno uspešnih letih strošek storitev v neto prihodkih znašal 21 in 23 odstotkov, v letu 2001 je zrasel na 31,4, v letu 2002 pa že na skupnih 35,7 odstotka. Ko tega zadnjega razbijamo, ugotovimo, da je lani igralnica v Moravcih od 100 tolarjev (0,41 evro) neto prihodka 51 tolarjev (0,21 evro) namenila storitvam. Letos je že pri 60 tolarjih in vprašanje je, kje se bo ta pot navzgor končala. Če pritrdimo tezi, da je v novo igralnico v začetku treba več vlagati, pa to ne velja za matično v Mariboru. Zakaj je znašal strošek storitev zanjo v letu 2002 skoraj 32 odstotkov? Če bi ostali pri 21, bi to pomenilo skoraj 46 milijonov tolarjev (192.253 evrov) prihranka, to pa je pol izkazane skupne izgube. Vidim torej, da so trije glavni problemi Casina Maribor prevelika razsipnost pri stroških storitev, nezmožnost povečanja obiska v enoti Maribor, predvsem pa družinski način vodenja podjetja. Investicija v Moravce bi bila na kakšni drugi lokaciji z novim objektom nad zemljo verjetno dala čisto druge rezultate. Tako kot kaže trenutno stanje, pa je bila udarec mimo. Treba je namreč tudi upoštevati, da začetnih 14 redno zaposlenih na plačilni listi operative Casina Moravci danes zastopa samo še 6 delavcev, napovedani pa so novi odpusti. Po takem pristopu bo podjetje slej ali prej res našlo optimalno število delavcev, ki bodo pokriti z ustreznim prihodkom igralnice. Za to, da ljudi najprej zaposliš, potem pa jih odpuščaš, ker si se debelo uštel v oceni projekta, ni potrebno veliko znanja. Ko je mariborski kazino operater prihajal v Moravce, je obljubljal povsem nekaj drugega.
Mariborska občina, najpomembnejši lastnik Casina Maribor, je v Slavi Kurtin našla odlično zamenjavo za prejšnjega predstavnika v nadzornem svetu podjetja, ki je delal v interesu osebnih koristi uprave, namesto da bi zastopal mesto. Žal je tam še zmeraj gospod Janko Siranko, ki poskuša relativizirati slabo delo uprave, se počasi transformira v njenega tretjega člana in s tem zlorablja zaupanje, ki mu je dano. Kdo tu koga nadzira, gospod Siranko? Maribor bi moral zavzeti držo popolne javnosti podatkov igralniške dejavnosti v mestu iz naslednjih razlogov:
- lastnik igralnic so občine in država,
- le tako bi zagotovili popolno preglednost nad delom prireditelja in nadzornikov,
- občani bi imeli informacijo o tem, kaj dobijo v zameno za vnos negativnih vplivov dejavnosti na okolje,
- pred vrati je lastninjenje igralnic,
- pred nami so tudi volitve in zelo verjetno je, da bosta oba procesa potekala v smeri dvostranske koristi. Politiki se namreč pred volitvami radi smukajo okrog igralnic, saj v njih vidijo razdeljevalnice zastonj čokoladnih bonbonov. Igralnicam finančne podpore političnim grupacijam pravzaprav sploh ne bi smeli dovoliti, saj pri takih dejanjih prihaja do transferja denarja od velike skupine revnih k mali skupini že bogatih.
S tem ko je mariborska politika zavrnila Hit, smo (so) dosegli, da je uprava Casina rešila svoje stolčke. Kaj smo izgubili? Na prvem mestu nekaj, kar za časnik Večer, ko se je pojavil v igralnici, ni bila novica in se potemtakem niti ni zgodilo. Kolateralna škoda ob finančnem kolapsu Casina Maribor znaša osem izgubljenih delovnih mest, dragi Večer.
Dodatno smo z zavrnitvijo Hita izgubili tudi 150 do 200 novih delovnih mest z dobrimi plačami, ki bi dvignile kupno moč v mestu. V nič je šlo tudi okrog milijon evrov davčnih dajatev, od katerih bi del pristal v kronično bolnem proračunu občine. To so oportunitetni stroški, ki so nastali s tem, ko smo odslovili Hit, in to je treba pripisati mariborski politični eliti. V Mladini je bilo pred leti zapisano, da so se nekoč predstavniki graške filiale globalnega igralca, ki ga danes prepoznamo pod imenom Casinos Austria International, "hodili k nam učit, kako privabiti goste". Natanko tako se glasi del izjave predsednika uprave Casina Maribor v razgovoru za tednik Mladino št. 4/99. Takšna samozavest pred javnostjo je najprej neskromna in drugič napačna ter kratkonoga. Sodi v obdobje, ko so zaradi splošnega nepoznavanja edini razlagalci razmer v igralništvu bili direktorji igralnic. Manjše kot je bilo njihovo kraljestvo, bolj smele izjave so si privoščili. Kar so imeli videti, lahko pri poznavalcu, ki pride iz graške igralnice, povzroči samo strah, da kaj takega ne bi zašlo čez meje današnjega Schengena.
Skupina za pregledno igralništvo, Maribor
Gorazd Bukovec, Dejan Gole, Gorazd Klemenčič, Dejan Milojević, Marjan Ornik
O.marian at 3:06 pop.
